Besedila naših pesmi

Album Najina zgodba

NAJINA ZGODBA (F. Požek)

To je povest, to je zgodba najina,
bolj kot čas beži, vse lepša se mi zdi,
vsak novi dan piševa ji novo stran,
vsak dan sem bolj srečen, ker te imam.

Kar spomnim se, si ljubila me zvesto,
oprostila vse in tolažila me,
solze in smeh, sončne in viharne dni,
skupne sanje sva delila si.


Za najin dom dala sva, kar sva imela,
skromen je, a je mnogo sreče v njem,
zdi se mi, da res imam vse na tem svetu,
ko stisnem te zvečer v vroč objem.

Najin je dom srečen, ker sva skupaj, draga,
sonca brez tebe v njem bi ne bilo,
mnogokrat si zaželim, da, prej kot tebe,
mene čez prag domači poneso.


MOJA MALA (V. Šolinc)

Čeprav se delaš, da ni res,
se spogleduješ z mano ves večer,
prebujaš v meni nori ples,
vzpodbujaš divji moj nemir.
Čeprav drugače govoriš,
ti nisi kamenitega srca,
samo priznati se bojiš,
da rada z mano bi bila.


Ta noč je prekratka, moja mala,
veliko prekratka, da bi spala,
in ti si presladka, moja mala,
da sama bi v postelji ostala.
Ta noč je prekratka, moja mala,
da ne bi se malo poigrala,
in ti si presladka, moja mala,
da ne bi poljubov sto mi dala.


Tako, po malem, si ves čas
podpihovala strast, ki v meni tli,
hotela, da pospremim te,
ker te je vedno strah v temi.
Zdaj v roki stiskaš ključ od vrat
in praviš, naj kar grem, ker moraš spat,
v očeh pa ogenj ti gori,
ki mi drugače govori.


VRNI SE (V. Šolinc)

Zadnja roža na vrtu
ovenela žalostno je,
ni več slišati pesmi jutranje,
niti drobnih stopinj,
ko si zvečer k počitku prišla,
vedno boš v mojem domu manjkala.


Ker te ni, da kot včasih bi objela se,
da bi ti šepetal: ljubim te,
ker teni, žalost trga mi srce,
ki vsak dan kliče te: vrni se.


Cvetje te je čakalo,
da zaliješ ga, kot nekdaj,
in ob zori nihče ne poje zdaj,
ob večerih pa ležem
v hladno posteljo čisto sam,
vedno bolj te pogrešam, si priznam.


VSI VEMO (V. Šolinc)

Vsi vemo, jaz pa ne, tvoja ljub'ca vara te,
kadar nisi doma, ona drugega ima
pride k njej naskrivaj, kakor kakšen tolovaj,
avto svoj pa pusti kar v sosednji ulici.

Vsi vemo, jaz pa ne, da med vama konec je,
slejkoprej boš odkril, da rogove si dobil.
bo takrat šlo zares, to bo vajin zadnji ples,
bo ljubimec vesel, če zbežati bo uspel.


Kdor nasankal se je, vedno zadnji izve,
kar vsi drugi že prej govorijo.
Marsikdo misli si, kar ne veš, ne boli,
rajši jezik drži za zobmi.


Vsi vemo, jaz pa ne in zato je v redu vse,
svet naprej se vrti, in na njem smo srečni vsi.


ČE PA NISEM JAZ ZA TEBE (F. Pupis)

Nosil sem tebi cvetje,
ko je prišla pomlad,
mislil sem, da boš moja,
hodil sem vasovat.

Zdaj sneg prekriva polja,
k tebi pa vodi gaz,
drug jo je fant izhodil,
nisem je, nisem jaz.


Če pa nisem jaz za tebe,
pa po svetu grem drugam,
našel si bom drugo dekle,
ali pa ostal bom sam.


Vem, da si našla srečo,
vem, da ti je lepo,
solze si pozabila,
zadnji poljub v slovo.

V meni pa še odmeva
pesem, ki sem jo pel,
ko sem odšel ob zori,
nagelj sem tvoj pripel.


DRAGA ABRAHAMKA (F. Ankerst)

Nikdar, ne tarnaj, da zbežal je čas
nežnih noči in spominov,
ko te poljubljal je fant na obraz,
s košem obljub in cekinov.


Za rojstni dan, ki ga praznuješ,
na torti ti kres zagori,
teh petdeset svečic so želje
za čas tvoj, ki še ti sledi.

Iskreno želimo ti: srečno,
z voščili ti pesmi zvene,
a najbolj iskreno voščilo
izreka ti naše srce.


Draga Abrahamka, mi želimo ti,
naj te zdravje spremlja in vse radosti.
Draga Abrahamka, takšna kakor si,
bodi v naši družbi še toliko dni.


Obraz je kot ura življenja,
kazalci so časa sledi,
ta ura, ki nikdar ne laže,
prav ta dan ti poldne zvoni.

Poglej se v zrcalo in reci,
da Abraham zmotil se je,
življenja toliko je v tebi,
da si kakor zrelo dekle.


NIKDAR NE BOM POZABIL (V. Kumprej)

V mojem medaljonu tvoji so lasje,
kodrček, ki tebi z rute kukal je,
nosim ga na srcu, da bi ga ogrel,
kot tistega večera, ko sem te objel.

V mojem medaljonu tvoja slika je,
ki sem ti jo zmaknil, ko si spala še,
vedno me spominja najine noči
in jutra, ko s poljubom me zbudila si.


Nikdar ne bom pozabil tisti prvi klic
in nad nama krila prvih lastovic,
nikdar ne bom pozabil, da prvi bil sem jaz,
na zoreči njivi utrgal zlati klas.


NE PRIZNAM (V. Šolinc)

Ne, ne, ne priznaj, da smo vso noč ga biksali,
ne, ne, ne priznaj, da maček danes te lovi,
ne, ne, ne priznaj, tudi če z drugo te dobi,
reci, da vse to se ji le zdi.

Ne, ne, ne priznam, da me je šef na čevelj dal,
ne, ne, ne priznam, da tud' brez ficka sem ostal,
ne, ne, ne priznam, da me jezi ta ženski škrat,
niti tega ne, da imam jo rad.


Dekleta draga, žene, ljubice,
zakaj nas zaslišujete in kregate,
saj, kar ne veš, te tudi ne boli,
zato ničesar ne priznamo mi.


ZA TEBE BI KLATIL ZVEZDE (V. Kumprej)

Si lepa kot gorska roža,
ki roka je ne dobi,
skromna kot tisto cvetje,
ki v travi nekje diši.

Si nedosegljiva zame,
a meni ni mar zato,
kadar srce se vname,
gorelo bo kot seno.


Za tebe bi klatil zvezde,
za tebe bi dal svoj dom,
za tebe bi šel čez trnje,
ker vedno te ljubil bom.

Si nežna kot mesečina,
ki sveti na tvoj obraz,
si topla kot sončni žarek,
ki zjutraj prebuja nas.


ŽELIM SI TE (F. Požek)

Odkar sem srečal te,
miru nikjer ne najdem več,
vsak dan sem bolj zaljubljen,
en sam ogenj plameneč.
Vse moje misli so s teboj,
vse sanje, da bom tvoj,
želim si te,
želim si te, dekle.

Za tvoj poljub, za vroč objem
v tvoji posteljci,
vse dal bi, kar imam,
še noč spremenil bi v dan.
S teboj preštel bi rad
na nebu svetle zvezde vse,
želim si te, želim si te, dekle.


Nocoj si tvojih nežnosti želim,
poljubih in objemih hrepenim,
saj iste želje berem ti v očeh,
daj, storiva že ta greh.


Album Akordi ljubezni

AKORDI LJUBEZNI (J. Galič)

Le dobro se leto poznava,
si bližnja prijatelja sva,
potihem se rada imava,
a sva sramežljiva oba.

Kako naj povem, da te ljubim,
kako čustva naj izpovem,
morda te pa z glasbo zasnubim,
drugače ne znam in ne smem.


Akordi ljubezni privro mi iz srca,
le tebi jih pojem, da moja bi bila.
Akordi ljubezni zvenijo le za te,
saj vse harmonije mi piše srce.


Prisluhnila deklica zala
izpovedi moji je zdaj,
mi šepnila, da ima rada
iskreni moj godčev značaj.


STARA FRAJTONAR'CA (V. Šolinc)

Nekaj sem iskal, podstrešje celo premetal,
in zagledal jo, tam pozabljeno.
Skrita pred očmi, že dolga leta je v temi,
njen zveneči glas pa vzel je nori čas.

V meni tam nekje se misel prebudila je:
sram te bodi fant, saj si muzikant.
Raje zgrabi meh, poskrbi za veselje, smeh,
pa sem kar takoj odnesel jo s seboj.


Naj kot nekoč spet zaigra stara frajtoner'ca,
skoraj pozabljena, prašna in siva vsa.
Tam za pečjo raztegnem jo, staro frajtonar'co,
fantje nazdravijo in z menoj zapojo.


Zdaj postala sva najboljša že prijatelja,
kamor pelje pot, gre z menoj povsod,
se tako mi zdi, ob njej se dobro mi godi,
vrata vsa odpre in trka na srce.


PO LOGU ŽE PTIČKI POJO (J. Galič)

Zbogom, zbogom, moje veselje
več se ne vrne nazaj.


Po logu že ptički pojo,
vesele se zelene pomladi,
po licih pa solze teko,
saj imeli tebe srčno smo radi.

Odslej bo samo še spomin
lahno dotikal se duše dobrotne,
kot večno dehteč rožmarin,
lepšal nam bo dneve tihe, samotne.


Zbogom, zbogom, upanje in želje,
zbogom, zbogom, moj zemeljski raj,
zbogom, zbogom, moje veselje
več se ne vrne nazaj.


Bo kdaj še cvetela pomlad,
nam bodo ptički po logu še peli,
morda bomo skupaj takrat,
ko v nebesih bomo večno živeli.


PLANET POLKA (V. Šolinc)

Presneta Rimska cesta, od nje koristi ni,
nihče po njej ne vozi, le gledamo jo vsi.
A najsvetlejša zvezda ne more nas prevzet',
ker vemo, da najboljši od vseh je naš planet.


Mi smo s planeta Polka doma, ki noro se vrti,
povsod harmonika se igra in slabe volje ni.
Mi smo s planeta Polka doma, to je naš mali raj,
k nam vabimo vesele ljudi, pridruži se nam zdaj.


Se tukaj vsi poznamo, vsak dan se družimo
in jezik svoj imamo: domačo muziko.
Le eno je pravilo, če hočeš tu ostat',
ne moreš biti siten in kislo se držat'.


SIN POSLAVLJA SE OD DOMA (J. Galič)

Sin poslavlja se od doma,
gre v daljni, širni svet,
s težkim srcem znova roma,
kdo ve, kdaj se vrne spet.
Dobra mati le na vratih
spremlja rosnih ga oči,
ni sledu o drugih bratih,
že prej so odšli.

Gledam solze svoje mame,
dobro vem, zakaj teko,
se trudila je le zame,
zdaj v spomine vse bo šlo.
Noč in dan me bo čakala,
spraševala: pride še?
Vrnem se in rečem: hvala
za tvoje srce.

Domačija zapuščena
že čez leto več ne bo,
jaz, moj sin in ljuba žena
vrnemo se pod goro.
Novo bo tedaj življenje
prerodilo stari dom,
vse izpolnil hrepenenje
takrat ti bom.


POSTOJNČANKA (V. Šolinc)

Se na plesišču je deklica vrtela,
vsa neugnana, kot burja je bila,
je tak nasmešek na ustnicah imela,
da sem želel si, da moja bi bila.

Potem sem z vsemi močmi si prizadeval,
na vse načine težil, osvajal jo,
se je splačalo, da nisem nič okleval,
sedaj imam za dekle Postojnčanko.


A zvita je še bolj kot Kačje ride,
je moj najljubši domači policaj,
noben prekršek moj ji ne uide,
se dela hudo moj ljubki jamski zmaj.


Že res, da ona me vedno komandira,
in vem da včasih nalašč mi živce žre,
a to za pravo ljubezen ni ovira,
ko jo objamem, pozabljeno je vse.


NISVA SI NAMENJENA (S. Zupan)

Lahko bi srečna bila, če svet ne bil bi krut,
lahko bi skupaj sanjala, a zaman je bil ves trud,
nisva si namenjena, edina misel je,
srce pa vse bolj žalostno in hrepeneče je.


Kdaj, le kdaj se zopet srečava,
je najina ljubezen neuslišana,
je to res usoda najina
ali le sama kriva sva.


Tako sva rada se imela, a zdaj to važno ni,
saj svet brezumnih teh ljudi nama tega ne pusti,
nisva si namenjena, edina misel je,
srce pa vse bolj žalostno in hrepeneče je.


ŽEJEN SEM NJENE LJUBEZNI (F. Požek)

Žejen sem njene ljubezni,
kot vodice prazen vodnjak,
da bi njen ogenj pogasil,
gasilec bi moral postat'.

Žejen sem njenih poljubov,
kot polje ob suši dežja,
pil bi jih željno in nežno
iz kupic, ki nimajo dna.


Žeja po ljubezni najhujša žeja je,
pijačo to najslajšo izbere si srce.
Žeja po ljubezni močno še vedno me,
saj vem, napoj bo dalo mi dekle.


Rad bi bil njena oaza
in senca, ki v njej se hladi,
solza na sredi obraza
in sonce, ki jo posuši.

Rad bi bil roža rdeča,
iz njenega vrta okras,
ali pa nagelj na oknu,
ki skriva za njim svoj obraz.


KO SE BOVA SREČALA (M. Rebernik)

Ko se bova srečala, se nasmehni mi,
naj v očeh ti vidim le ogenj, ki še tli.
Ko se bova srečala, le pomahaj mi,
brez besed bom razumel, da spet srečna si.


Ni poti več nazaj,
ni ljubezni kot nekdaj,
le kot dva popotnika
svojo srečo iščeva.
Nekaj pa ostalo je,
kar živi v nama še,
v spominu tistih dni
čas, ki nikdar ne zbledi.


Ko se bova srečala, ne oziraj se,
ker pomislil bom na to, da želiš me še.
Ko se bova srečala, bo ta hip minil,
jaz pa hitro, kar se da, v očeh bom solze skril.


RAJE BOM KAR SAM OSTAL (J. Galič)

Dolgo že se za mano pode
različne punce iz treh vasi,
poročenim tud' mar je za me,
spet mlade rade postale bi.

Ena menda ločila se bo,
storila vse, da me le dobi,
mi prišlo je celo na uho,
da neka vdova si me želi.


Raje bom kar sam ostal,
nič več izbiral in kalkuliral,
stanu samskemu bom dal
slovo, ko pravo našel bom.


To soboto pa srečal sem njo,
povsem drugačna od onih je,
ko me gleda ljubeče, toplo,
kar zaigra mlado mi srce.


Zdaj ne bom več sam ostal,
nič več izbiral in kalkuliral,
stanu samskemu bom dal
slovo, saj pravo našel sem.


Album Hočeš, nočeš

RAD BI JO VIDEL (F. Požek)

Rad bi jo videl, to daljno deželo,
kjer korenine pognal je moj rod.
Enkrat podal se čez morje bom širno,
da se naužijem vseh njenih lepot.

Rad obiskal bi prelepe vse kraje,
predniki moji so tamkaj bili.
Babica jih je imela najraje,
a jih nikoli več videla ni.


Dober dan, Slovenija, tvoj vnuk se vrača k tebi.
Dober dan, deželica mojih korenin.


Včasih pogledam nje sliko zbledelo,
zdi se, da vidim v njenih očeh
vso bolečino in vse hrepenenje,
da gre še enkrat po starih poteh.


HOČEŠ, NOČEŠ (V. Kumprej)

Pa čeprav do jutra bom pod oknom stal,
pa čeprav mi Sultan hlače bo držal,
na pragu zdaj posedam, naj se dela svit,
če tebe ne zagledam, šel se bom napit.

Pa čeprav do jutra bom za šankom pil,
pa čeprav do jutra jezo si hladil,
takrat, ko boš moja in nekoč bom tvoj,
takrat bom računal tisto slabo noč.


Hočeš, nočeš, moja boš,
v glavico zapiši si,
sem ti nosil koše rož,
bral ti želje iz oči.

Hočeš, nočeš, moja boš,
kar sem sklenil, to dobim,
kmalu mi verjela boš,
v zibelki bo jokal sin.


SOLZNE OČI (V. Šolinc)

Rad nekaj lepega bi ti povedal,
kar čutim dolgo že, ko srečam te.
Rad bi ljubezen vso ti izpovedal,
ki 'z dneva v dan glasnejša v meni je.

Se včasih mi zazdi, da iskra zame
v pogledu tvojem se prižgala je,
če hočem, da kdo drug te ne prevzame,
zaljubljeno ti bom razkril srce.


Solzne oči so začarale me,
gledal bi dan za dnem takšne bisere
in tvoj poljub mi odgovor je dal:
ti si vse, kar sem dolgo iskal!


Zdaj vem, da moja si, življenje teče
po radostnih poteh samo s teboj,
in solzne so oči morda od sreče,
to sem naučil se, odkar sem tvoj.


KAM ODHAJAŠ, DRAGO DEKLE (ljudska)

Kam odhajaš, drago dekle,
kliče žalostno srce,
niti zbogom nisi rekla,
ne podala mi roke.

Kadar vigred se povrne
v mili moj domači kraj,
rož na grob ji posadite,
kot ima jih mesec maj.

Kakor kaplje smo na veji,
veter pihne, padajo,
kratko naše je življenje,
dnevi hitro minejo.


VZEMI MOJE SANJE (F. Požek)

Vzemi moje sanje,
to edino kar imam,
vzemi jih in pojdi,
jaz ostal bom sam!

Vzemi moje sanje,
nič v slovo ne reci mi,
so besede prazne,
ko srce boli.

Vzemi moje sanje,
jaz lahko brez njih živim,
če te ni, na svetu
si prav nič več ne želim.

Zdaj, ko pozabila
si ljubezen najino,
zame več nikoli
nič ne bo lepo.

Vzemi moje sanje,
vzemi mojo si mladost,
moj sopotnik zdaj je
tiha in skrita bridkost!

Vzemi moje sanje,
z njimi si tlakuj svojo pot,
če enkrat vrniti
se hotela boš!


NAŠ MARTIN (J. Galič)

Lepa je jesen prišla,
v tisoč barvah se smehlja.
Vsepovsod po grozdju že diši,
to bo vina vsaj za leta tri.
Kašče polne so tako,
da prav vsem bo dobro šlo.
Komaj čakam,
da novembra čas pride v vas.

Vsako leto god ima, ki časti ga srenja vsa.
Prav takrat se vince nam rodi,
zlata kaplja, ki jo vsak časti.
Kdo je neki ta patron,
ga je Bog poslal za lon?
To je dobre volje,
prav nič fin, naš Martin.


Slavljenec naj naš živi
srečno tja do konca dni.
Pij, čin, čin, naš Martin.
Zdravje še veliko let
naj polepša ti ta svet,
poje naš kvartet.


In tako večer hiti, zadnje še zdravice tri
družba naša prihranila je,
za slovo od domačije te.
Brez skrbi, še luštno bo
dolga leta nam tako,
tud' godovnikov starejši sin je Martin!


HIŠICA IZ MOJE MLADOSTI (J. Galič)

Skromna vsa, a prijazna je hišica naša,
tam bila, kjer so tekla otroštva mi leta.
Lep spomin mi ostal je na to domačijo,
vsak se sin rad je vračal v njen objem.

Lani spet obiskal sem najmlajšega brata,
novi svet za vasjo sem domačo ugledal.
Kjer bilo je nekoč naše toplo zavetje,
kar tako, hladen dom zgradil si je.


Kje hiša si mila iz moje mladosti,
je s tabo odšel zadnji moj lep spomin.
Zdaj le še gomila, kjer mati počiva,
je kraj, kamor vrača zgubljeni se sin.


Sam ne vem, kaj naj dragemu bratu sploh rečem,
raje grem tja na vas, kjer me kdo še poznal bo.
Sam sedim sredi vrveža novih obrazov
in krotim grenko solzo v očeh.


V SENČICI ZDAJ POLEŽAVA (V. Šolinc)

Ljub'ca moja včasih vitka je, kot srna,
fantom vsem mešala glave,
zdaj postaja vsak dan bolj okrogla,
lica njena pa so barve zdrave.
Včasih kot iz modne je revije
na večer se zame uredila,
a sedaj se pod odejo skrije
in utrujena takoj zaspi.

Res, da pere, kuha in pomiva
in zato roké zgarane skriva,
časa nima, ne preveč denarja
in zato s seboj se manj ukvarja.
Zame bolj kot zase je skrbela,
vendar zdaj me druga je ujela,
prejšnja je marljiva kot čebela,
z novo pa lahko se pobaham.


V senčici zdaj poležava,
sprašuje me, kdaj bo ples in zabava,
na debelo se namaže,
v mini krilu fantinom se kaže.
Jaz pa tolčem se po glavi,
želim nazaj k svoji ljub'ci tapravi,
če morda z menoj se spravi,
par najboljši spet bova midva!


SREČA JE GOSPA (A. Plesničar)

Že odkar ta svet stoji, prav vsak si jo želi,
zanjo ni ovir meja, črno, belo ne pozna.
Se kupiti jo ne da, zdaj je tu, zdaj tam doma.
Prav vsak jo nekaj ima, če le sebe res pozna.

Vsakomur v oči poglej, čiste vse poti imej.
Čutiš jo, pri tebi je, tiho greje ti srce.
Če ti zdravje podari, to spoštuj, ustvarjaj si,
a zakaj vse več ljudi, misli da je tu več ni.


Včasih pa te zapusti, skozi prste ti spolzi,
ko ozreš se, več je ni, čisto sam si brez moči.
Nič ne čakaj in ne glej, moraš tudi sam naprej.
Le izberi več poti, pa se ti spet nasmeji.


Sreča je gospa prav za vse ljudi sveta,
a enako vsem nikdar ni naklonjena.
Sreča je gospa, tisoče podob ima,
včasih sploh ne veš, da ob tebi je bila.


MALO ZA ŠALO (I. Sivec)

Ni življenja brez veselja,
ni ljubezni brez solza.
Prav zato bi rad popeljal
srečno te na kraj sveta.

Ni mladosti brez radosti,
srečanja ni brez besed,
prav zato ne moreš sama
zmeraj v senčici sedet.


Malo za šalo, še bolj pa zares,
rad bi dejal ti, z menoj greš na ples.
Malo za šalo, še bolj pa zares,
s tabo bi plesal in vriskal bi vmes.

Malo za šalo, še bolj pa zares,
k sebi te stisnem, še preden proč greš.
Malo za šalo, še bolj pa zares,
vse mi o sebi na samem poveš.


Ni zvestobe brez poljuba,
nič ni brez zaupanja,
prav zato vsaj tja do jutra
daj mi kanček upanja.

Ni mladosti brez radosti,
srečanja ni brez besed,
prav zato ne moreš sama
zmeraj v senčici sedet.

O ANSAMBLU | NAŠA GLASBA | GALERIJA | KNJIGA GOSTOV | KONTAKT